Izhodišče poti je na parkirišču v Leskovi dolini v osrčju Snežniško javorniškega masiva. Naša prevozna sredstva lahko parkiramo ob spomeniku padlim borcem desno od ceste Kozarišče – Mašun.
V samem naselju Leskova dolina, ki je del vasi Kozarišče lahko opazujemo zanimiv preplet delovanja narave in človeka skozi čas ter njun boj za prostor. Na tem območju so bile namreč že pred več sto leti prve gozdarske naseldbine. Ljudje so skrčili prostor v gozdu, da bi se lahko naselili za čas, ko so podirali in spravljali drevje in les, kuhali oglje ter lovili divje živali. Narava se je s tem borila z močjo bukve in leske, ki v tem okolju zelo hitro rasteta. Ta boj lahko še danes vidimo v okolici nekdanjih gozdarskih in kasneje obmejnih vojaških objektov iz časa med svetovnima vojnama. Opazili bomo tudi pionirske rastlinske vrste ter ob kamnitih zidovih z malo sreče tudi dvoživke.
Sledimo cesti , ki se rahlo vzpenja v smeri proti Mašunu, kjer smo že po 100 m v osrčju notranjskih gozdov, kjer prevladujeta bukev in jelka. Občasno lahko vidimo tudi javor, brst in mokovec. Uživajmo v tišini in poslušajmo redke zvoke divjine.
Našo pot lahko nadaljujemo nekaj sto metrov ali več kilometrov. Ostajamo na glavni makadamski cesti in ne zavijamo levo ali desno. Po 1,5 kilometra poti bomo prišli do ostankov Alpskega zidu – podzemnih utrdb ob nekdanji Rapalski meji, kjer lahko ponovno opazujemo sinergijo človeka, skal in rastlinja. Vidimo pa lahko tudi sledi, ki ga v gozdu puščajo naravne ujme; žled, vetrolov, lubadar.
Pot je enosmerna. Vračamo se nazaj na izhodišče po isti poti.
Izhodišče »Leskova dolina« je dobila ime po razširjenosti leske, ki je kot pionirska rastlinska vrsta močno in hitro rasla v preteklosti, ko so območje večkrat požgali da bi pridobili pašne površine. Danes leske ni veliko, prevladuje starejši bukovo jelov gozd.
Okolica Leskove doline je dom številnih divjih živali. Veliko je medvedov, občasno lahko slišimo (vidimo precej težje) tudi volka ali sledimo risa.
